Ja no, če smo pa 31. Grudna.

Letos je bilo eno tako precej… zmuštrano leto. Prva polovica je bila sploh tako zelo v dreku, da se bog usmili. Kot da bi hodila po labirintu in se zmeraj znova vračala tja, od koder sem začela. Kdo si je izmislil puberteto in hormone, kdo?!! Grem takoj do njega in mu potisnem gobec v analo! (To mi je padlo včeraj zvečer na pamet, ko sem Beniju po MSN-ju razlagala, kaj bi naredila onemu Italijanu, ki je zajebaval Zidana takrat v finalu SP. V glavnem, ja, tako boste prepoznali ljudi, ki so si pridobili mojo nenaklonjenost.) Vesel dogodek iz prve polovice bi bil recimo koncert AC/DC-jev v Münchnu, maja. Kakšno vzdušje, skoraj me je razpočilo med vsemi tistimi dolgolasci tam na stadionu. Bilo je tudi nekaj gledališča, rojstni dan (ki se ga več ne spomnim, pa ne zaradi alkohola, ampak zaradi vsakdanjosti), pust, ogromno sprehodov z veliko razmišljanja pa nič domišljenega, kako praznovanje… In veliko zblojenosti, kot pravim. Aja, in Maji sem za 18ko dala sekret papir in seme za solato. In podobno.

Poleti je šlo na bolje. Knjige, poležavanje, kuhanje, sonček, brezskrbnost. Nova maša z enim zelo simpatičnim patrom in župnikom emotom. In Majo, Katjo, Tomažem in Moniko, itak. Ko smo zamudili slikanje, ker smo v KD jedli pecivo in se imeli fajn. In pikniki, koruzni ali obični. Žalska z Marinom, Medotom, Krašijem. Rojstni dnevi. Moravci, jooooj, Moravci z Majo, Katjo, tobogani, nafto, štručkami, samopostrežno, nutello, tisto osamljeno breskvo v hladilniku… Neizpovedljivo. Pa Matejin rojstni dan, točno. Matr, ko smo se ga nažurali! Pa ušesa sem si končno spet preluknjala konec avgusta. In odbojka. Na mivki, travi, asfaltu, vedno s smeha polno skledo. Prepolno! Pa večerni spreodi k Jezusu. In kolesarjenje po tistih zarukanih ovinkih. In krogi tam za šolo. … … …

Potem spet september, šola, sošolci, knjige, omemba mature na vsakem koraku. Od začetka je šlo vredu, sproti, super. Zdaj? Čez dva tedna moram oddati… am… tam nekje okoli 14 poročil za biologijo, pa imam enega celega narejenega. Prvi teden me čakajo 3 testi. Kr neki, ni volje, discipline še nikoli v življenju nisem tako malo. In še nikoli v življenju nisem boje razumela onih, ki se niso mogli spraviti k učenju.

Torej. Bili so padci, hudi. Tudi vzponi, lepi. Bilo je precej težkih dni, pa se jih trudim pozabit. Ker je bilo preveč svetlih, da bi jih dajala v nič. Za naslednje leto pa… Malo se moram spraviti v red. Pa bo. Če bo kdo tole prebral - želim vam sreče. V naslednjem letu, letu za njim in še vseh do samega konca.

*Jap, naslov je spet iz ene pesmi: G&P - Mine leto.

… bom ministrica za koledarje. Uvedla bom:

- obvezen vsakodnevni petek.

- 1. april na 14 dni.

- ostali dnevi bodo 10. ali pa 15. v mesecu.

- prepovedan december.

- 1. maj tu in tam.

Pogajanja o trajanju in ponavljanju pusta še potekajo.

Izklopite zvok

Mateja: “Ati, si vido, ko nam je Miklavž neki prnesu?”

Ati: “Aja, kje pa je blo?”

Mateja: “Tule v kuhni na stolu.”

Ati: “A po bajti je hodu ta cigan?!”

Nič romofobnega, it`s just a đok.

Moji možgani mislijo, da sem medved. In tako želodcu pospešeno pošiljajo informacije o želji po polnjenju, ker da se moram bojda pripraviti na zimsko spanje.

Drugače pa imam občutek, da bo tale zima precej živahna.

But this time

I`LL FIGHT!!

(Ja, naslov je iz komada Celine Dion.)

Mnja, že dobre pol leta nisem nič napisala. Shame on me!

Ker mi ni bilo. Ker je umrla teta. Za sabo je pustila preveč lepega in živega, da še zdaj težko verjamem, da je ni več. Da Maša in Nataša nimata več mame, stric Franci žene, Gašper in Veronika pa svoje ljubljene babice. Ostali pa sorodnice, prijateljice, sodelavke, sosede ipd., ki nam je s svojim žarenjem in neskončno energijo kazala življenje v vsej svoji moči. Upam, da se ima lepo, kjer koli že je.

In mi ni bilo, ker smo dobili od profesorice za slovenščino 12 naslovov za eseje; prvih sedem jih je bilo treba napisati od začetka aprila do sredine maja, drugih sedem pa do sredine septembra. Ob vsem skupaj človeka mine volja do dihanja, kaj šele do česa drugega. Še kartico s počitnic sem stežka napisala, ne mi ga srat z blogom!

In ni mi bilo, ker bi tako ali tako ne imela česa pametnega za napisat. Ob zmešnjavi krize identitete, hartbrejkom in kronični zakompleksanosti bi še računalnik spravila k psihiatru.

Zdaj pa sem tu. Sprejela sem nekatera dejstva; se zavedla, kdo in kaj mi je pomembno v življenju ter začela ljudi in stvari ceniti bolj kot kdajkoli prej. Ugotovila, da ima vsak svoje življenje in zaživela ter pustila živeti.

Rdeča pa je še vedno ena izmed mojih najljubših.

Prezir.

Pa ne do rdeče suknje

in ne do klarineta,

ki leži v rokah dekleta.

Pač pa do sveta,

ki smrdi že od ignora

in kjer ne bije nič,

kot biti mora.

Danes me je prijateljica vprašala, če grem k spovedi. Se mi je zazdelo že skoraj smešno.

Spomnila sem se na to, da sem, ko sem bila mlajša, verjela v spoved. Počutila sem se lažje, ko sem povedala župniku, da sem se grdo obnašala do staršev. Biti otrok je tako enostavno…

Zdaj pa… Če bog že je kje, ima on do mene več grehov, kot jaz do njega. Metaforika, itak, nihče ne dela slabega osebno bogu, ampak učili so me, da mu z vsakim grehom zadam rano, kot so jih zadajali Pilatovi podrejeni Jezusu, ko so ga prebičali. Zadnje čase imam občutek, da me je Gospod potisnil v kot, pozabil name in mi obrnil hrbet, zdaj pa čez ramo meče k meni odpadke, ki jih olupi okoli sreče, ki jo trosi drugim. OK, nekaterim drugim.

Ne razumite me narobe, nočem se smiliti sami sebi in sveto verjamem v to, da je vsak svoje sreče kovač, da je od vsakega posameznika odvisno, kako bo z njim in da ne smemo pustiti drugim, da bi imeli slab vpliv na nas, da se moramo potruditi za svoje najboljše. Vendar, za božjo voljo, bi bila takšna škoda, če bi mi kdo kdaj malo podmazal kolesje, da bi šlo lažje?

Ja, sprejemam krivdo, blogovsko sem se precej polenila. Tudi nekega blaznega navdiha še sedaj ni, a sem se oglasila, da pokažem, da še funkcioniram.

Kaj je novega? Hmmm… Prejšnjipetkov nastop je lepo uspel, kot ponavadi sem imela pred njim malo treme, ki se je izražala v tem, da se mi je po glavi nonstop valjala PIN koda moje bančne kartice. Prav strah me je bilo, da bom stala tam (kot je treba) in obrnila glavo proti publiki (kot je treba) in namesto vrstic iz pesmi izblebetala tiste štiri številke. No, na srečo jih nisem. Ko sem prišla domov, sem si s smrtnim strahom razdrla figo, ki so mi jo naredile za potrebe nastopa punce na frizerski šoli. Prav čakala sem, kdaj bo naredilo “Resk!” in se mi bodo vsi po vrsti zaradi vseh litrov utrjevalca zlomili in bom kupček svojih preljubih rjavih lahko spravila v vitrino poleg spominkov in poročnih šopčičev. Pa so preljubi še vedno na svojem mestu in ravno danes sem jih šla malo postrič ter filat ego k frizerki, ki jih zmeraj tako na veliko hvali, da pridem iz salona kak procent ali dva večja, kot sem vanj vstopila.

Dogajanje v šoli je bilo ta teden (trkam na les) zadovoljivo (trkam na les), čeprav me preganja misel na to, da bom dobila status poklicnega špricarja, ker me skoraj nič ni pri pouku. Vaje za gledališče so se precej zgostile in napetost pred petkovim nastopom bo počasi pričela prijemati. Pa OK, ko se enkrat navadim odra, samo uživam in trema se skrije v svoj kot, od koder prileze ob začetku naslednjega prvega koraka na oder.

Glede pesmic pa… Obljubljam eno novo. Zadnjič, ko sem stala pod semaforjem, sem v treh sekundah sestavila zadnjo kitico. Zdaj mi manjkajo samo še prve tri. Heh, se zgodi.

Še to. Danes sem se spet od srca nasmejala z ljudmi, s katerimi se res ujamem in se imamo vedno super, ko pridemo skupaj. Petek, sonce in dobra družba - bi si lahko želela še česa?

Zdaj pa res samo še zadnje. Danes se nisva nič pogovarjala, pa mi je polepšal dan samo s tem, ko sem ga videla. Nasmešek se mi je sam od sebe pripopal na ustnice in kar nisem mogla spraviti dol. No, resnici naljubo, se nisem niti trudila. Ampak, hej, najstnica sem. Na čase se imam pravico obnašati bedasto.