Skozi rožnata očala rdeče barve

Merceditas: Ljudje so resnično hudobni.

Fermin: Hudobni ne; butasti, kar sploh ni isto. Hudobija predpostavlja neko moralno odločenost, namen in določeno mišljenje. Butec oziroma tepec pa se ne obremenjuje z razmišljanjem ali premislekom. Deluje nagonsko, kot udomačena zver, prepričan, da opravlja dobra dela, saj ima vedno prav in je ponosen, da zajebava, oprostite besedi, vse tiste, ki se mu zazdijo drugačni od njega, pa naj bo to zaradi barve, vere, jezika, narodnosti, ali pa kot je to v primeru dona Federica, zaradi svojih sprostitvenih navad. Kar manjka na tem svetu, je več resnično hudobnih ljudi in manj volastih zabitežev.

Merceditas: Ne govorite neumnosti. Kar manjka na tem svetu, je nekoliko več krščanskega usmiljenja in malo manj zlobe, saj se ta dežela zdi kot dežela zveri. Vse hodi k maši, našega Jezusa Kristusa pa nima za mar niti Bog.

Fermin: Merceditas, ne vključujmo mašne industrije, ki je del problema in ne rešitve.

(Carlos Ruiz Zafon: Senca vetra)

A ni res? Te malo prisili k temu, da razmisliš o (morebitnih) predsodkih, ki jih gojimo do ene ali druge skupine ljudi. Posebej zdaj, ko se govori o družinskem zakoniku in se nekako čutiš dolžnega opredeliti se, pa tudi če ne greš na referendum. OK, vem, da se pri le-tem ne gre samo za posvajanje v homoseksualnih zvezah, ampak je to nekako le najbolj pereče vprašanje. Ne pravim, da so tisti, ki bodo volili proti, nujno “volasti zabiteži”. Obstajajo tudi ljudje, ki imajo kak drug, premišljen razlog.
(Pa tudi ne mislim, da svetu primanjkuje več resnično hudobnih ljudi, ker so konec koncev (po moje) dosti bolj nevarni od neumnih. Kak Hitler bi verjetno znal biti dober primer. In tudi s krščanskim usmiljenjem ni nič narobe. Krščanstvo je v bistvu ena prav posrečena vera, le preveč in resnično grdo se jo izkorišča za prav gnusne stvari. Jezus je imel vse rad in tudi v imenu vere ni nikomur škodoval.)
No, hočem povedati, da… premislimo.

Žalostna? Jezna? Obojega malo, itak pa težko ločujem to dvoje, ker vedno pride eno z drugim. Pa razočarana. Ker bi naj bili ljudje najvišje razvita bitja z razumom in to. Vendar se mi spet kaže ta “pamet” v najslabši luči, ker znajo nekateri ljudje probleme (ki na začetku to sploh niso bili) reševati samo s prepirom.

Stvar je taka. Sem človek, ki hoče imeti stvari razčiščene. Ni mi problem se vsesti dol, pogledati človeka v oči in vreči karte na mizo. Ne, da mi ni problem, to je v bistvu edini način, na katerega znam delati. Povedati, kar me moti in kar mi je všeč. Normalno, da pričakujem tudi od drugih, da bodo iskreni z menoj. Pa ne urejam tega nesramno, s kolovratenjem z očmi in neprimerno jakostjo, vseeno pa jasno, brez zavijanja v celofan in podobne aranžerske prispodobe, ker se na ta način vse prevečkrat izgubi bistvo. Navadno tu nastopi problem, ker ljudje tega niso navajeni in vzamejo mojo kritiko/opombo/predlog kot napad in se začnejo braniti s svojimi fizičnimi sposobnostmi, kot so povišan glas, široko odprte veke in bruhanje. Nesmislov. Na plano pride dolgo zadrževana igralska strast in začnejo se dramatični prizori iz filmov, ki vključujejo vreščanje s pokritimi ušesi, teatralno loputanje z vrati in podobne prvine. Ker je izgleda težko absorbirati, kar imam za povedati in o tem razmisliti. Pa ni neka umetnost, prisežem! Lahko se z mano strinjaš ali pa ne. V prvem primeru sprejmeš kritiko kot dobronamerno in skušaš stvar popraviti. V drugem primeru pa poveš, zakaj se ne strinjaš. Spet je poteza na meni – da premislim, če sem sama narobe razmišljala. Itd. Dokler ne prideva do smiselnega zaključka; če sva oba pametna, je neizbežen.

Če pa me začneš že v startu gristi in praskati, se pa navadno zmedem. Ne prenesem krivega obtoževanja, ker sem zapravila prekleto veliko časa za razmišljanje o sebi in nivoju razumevanja, na katerem sem, zato so moje izjave in dejanja skrbno premišljeni. Delam napake, normalno, ampak če sem opozorjena s konstruktivno kritiko, jo hvaležno sprejmem. Ko pa sem napadena, se poskusim normalno pogovoriti; če pa to še vedno ne gre in je napad vedno bolj absurden, butnem na silo (ker pretepa ne smeš začeti, vrniti je pa treba!) in potem prideva do točke, od koder ni vrnitve nazaj. Pospravim karte, vstanem in grem.

Pisalo se je dneva devetindvajsetega šestega tega leta, ura je bila večerna, jaz na telefonu, na drugi strani Maja. Tipi, blabla, faks, blabla, nek festival v Vinici, blabla, za južno to, blabla, ka pa če bi šli na ttle festival? Sam danes je še karta 39€. blabla… In slab mesec in pol kasneje sem mnenja, da sva takrat opravili enega najbolj koristnih klicev, saj se po treh dneh Schengen Festa vsi strinjamo, da je bil to “najbolj kul zapravljen keš”.
Bil je prvi glasbeni festival, ki sem se ga kdajkoli udeležila in definitivno od zdaj naprej visim tam vsako leto. Že tako ali tako sem cela napaljena na Kolpo odkar smo bili pri Fari na šolskem taboru v drugem (tretjem?) letniku in ko sem bila letos junija tam na raftingu, sem bila odločena, da to leto “bemumast grem še enkrat tja!”.
Bila je super glasba, bila je super družba. Bilo je krasno vreme. Pa koruza, noro lepa Kolpa, zanimive substance, vroči šotori. Majini dvojni šolni – od tega sandali prvi večer pobruhani, olstarke drugi dan ukradene. Pomakanje toasta v stopljen evrokrem in ugotovitev, da to pa je njamnjamnjamnjam. Neznanec zjutraj pred šotori, za katerega se kasneje izkaže, da ni tako neznan. Topla tavžnt roža in vroča vodka. Kitara in mladina s smislom za glasbo (jaz sicer brez, pa zato z ogromno volje).  Pa svašta. Pa izjave v smislu:

- “Prodam pet kil mamil!” (se zadere sosed kar naenkrat sredi dneva, ko smo pridno v miru počivali pred šotori)
- “MAAAAAAAAAAARJAAAAAAAAAAAAAAAAAN!” (festivalska fora, za katero do sedaj nisem vedela, pa je strašno znana in priljubljena)
- “Napiješ se ga, da nisi ničesar sposobn in pol zaspiš kr tule pred enimi šotori. A se ti zdi to vredu?” (prvi stavek je samo za uvod, ker si ga nisem najbolj zapomnila – isti sosed kot iz prvega stavka je to rekel tistemu neznancu pred šotori, ki smo ga našli globoko spečega in hecno oblečenega in za katerega nismo vedeli, kako se je znašel tam; vsega smo pregledali in ošinfali, ko pa se je zbudil, je ena soseda ugotovila, da ga pozna)
- “Spizdi kr si ogabn!”  (tipu, ki  je iskal prijateljicio, ona pa ni hotela imeti opravka z njim)
- “MAAAAAAAAAAARJAAAAAAAAAAAAAAAAAN!” (saj pravim, da je priljubljena fora)
- “Ka je zaj vi Vitanjčani…?” “Ka je ti ko si obrit po glavi?!” (v ponedeljek sem na kosilu izvedela, da sem ono tadrugo rekla prejšnji dan Frankolovčanu, ki se je butnil ob naše poreklo vsak moment, ko mu je postalo dolgčas; samo po sebi nič takega, ampak jaz se RESNIČNO tega nisem spomnila)
- “Pijana si ko krava! Ko morska krava! Veš, to je res žival!” (Rok Zali vsakih 10 minut)

- itd itd

Ja. Bilo je nadzakon.

In to očitno v precej kratkem roku. Ne bluzim kar tako, imam teorijo.
Da povem. Vsake toliko (se pravi enih 3x na dan) me po sestrinem zgledu zanese na en rožnat babji forum. Ne morete si misliti, koliko zanimivih, koristnih in praktičnih stvari izve človek tam. Ko se babnice tako zberejo na kup, vejo svašta in navadno grem tja po nasvet (pa mi niti vprašati ni treba, ker imajo večinoma že vse predebatirano). Šola, služba, kuhinjski pripomočki, računalniki, najbolj primeren jogi, ločevanja smeti, Hofer potovanja… Saj vam pravim.
V zadnjem času opažam komentarje ene uporabnice, ki ve o hrani ama vse. In ženska doma pripravlja take stvari, da se jim še v trgovini čudiš. Verjetno si že dolgo ne predstavlja več življenja brez konopljinega olja, lanenih semen, kokosovega masla, himalajske soli, blitvinih smoothijev, veganske pice, doma narejenih energijskih ploščic,… (niti ene stvari si nisem izmislila!)
Potem se pa jaz zamislim, kaj jem, in ugotovim, da bom verjetno kmalu vzela konec od dolgočasne prehrane in pomanjkanja nebroj kalčkov in vitaminov. Pa se trudim jesti raznoliko, izbirčna nisem sploh (samo kurjih beder ne jem; in vampov, ja, vampov tudi nimam rada, ker jih ne znam zgristi). Zato zdaj zbiram ideje, prijazne telesu, duhu in študentski denarnici. Predlogi?

Vprašana sem bila, zakaj da nič več ne pišem bloga, pa sem odgovorila z : “Mah, ne vem. Tisti moji blogi so bli bolj pubertetniška depresivnost in odkrivanje tople vode… Čeprav sem večkrat še poštudirala, da bi spet kaj napisala, pa ni blo neke prave inspiracije.”

Pisala sem navadno takrat, ko me je kaj težilo ali pa ko sem hotela vsemu jamranju napraviti protiutež in sem oznanjala dobro voljo. Zdaj pa… Kaj vem. Ni več takšnega balansiranja med zamorjenostjo in iskanjem sonca. Preprosto se trudim povsod iskati pozitivne strani; upoštevam navodilo skozi-eno-uho-notri-skozi-drugo-ven, ko se gre za mnenja in dejanja ljudi, ki mi nekako niso najbolj pomembni; vzdržujem tekoče odnose s tistimi, ki jih imam rada in za katere vem, da imajo radi mene ter delujem v smeri povečevanja kroga teh ljudi; redno hodim na faks in se učim, vendar se ne sekiram, če ni vse 10 (mnjah, zaenkrat ni še nič, heh); tu in tam se ga malo naalkoholiziram in potem povem/naredim kaj smešnega, za kar mi je potem kdaj malo žal, ampak se tolažim s tem, da si bomo vsaj imeli kaj praviti, ko bomo stari.  Tako, no, v tem stilu torej. Študentka sem in to je treba izkoristiti. Verjamem, da sem v najlepšem obdobju svojega življenja, ko imam veliko možnosti za pisana doživetja.

Polna sem nekih planov in upam, da jih kdaj pa tudi izkoristila. Saj poznate tisti čas, nekakšna oblika prihodnika – ko bom nehal kaditi, ko bom shujšala, ko se mi bo dalo… No, upam, da zame ta čas dejansko pride.

V teh živčnih dneh, zaznamovanih s pripravami na maturo, ugotavljam, da sem nekaj precej posrečenih stvari v štirih letih izpustila/preskočila/spregledala. Na primer tole Byronovo “razglednico”.  Res je dobra in spomni me, da nisem tako sama kot se včasih počutim.

Romanje grofiča Harolda

Samota

Razmišljati na skalah tik prepada;

počasi stopati skoz gozdni mrak,

kjer so stvari, ki človek jim ne vlada,

in kjer ni hodil še njegov korak;

za čredo divjih koz skoz siv oblak

v neznano plezati po gorski steni;

strmeti v slapa belogrivi trak -

to ni samota – to samo pomeni

pomenkovati se z Naravo v vsej lepoti njeni.

A v hrupu, v gneči gledati, čutiti,

živeti med ljudmi in od spoznanj

utrujen tujec v tujem svetu biti,

brez koga, ki bi bil dom tvojih sanj,

brez koga, ki bi ti bil sreča zanj,

brez koga, ki kot ti ta svet zaznava,

ki bi, ko umreš, smejal se malo manj

kot ves ta svet, ki zdaj te obletava -

to je res biti sam, to je samota prava.

Petek zvečer. Drugi april (dan po mojem rojstnem dnevu). Nedolžno sedim v fotelju in gledam TVškatlo, ko dobim preblisk o pustu. Zakaj? Ker nek debil spodaj pod balkonom trobi s tisto napravico, s katero delajo hrup na pustnih karnevalih in športnih tekmah. Valjda preveč zanimivo, da ne bi šla pogledat. Že med potjo zaslišim še kitaro in neke vrste… petje. Pogledam čez balkon in zadane me sekundni brezposledični miniinfarkt. Na dvorišču se gre trubadurje 7 sošolcev in Maja.  Knocking on Heavens Door. O MOJ BOG!!

Grem jim torej odpret nebeška vrata. Še sosedje ugasnejo luč in ne gledajo proti nam. Maja pride do mene, me vso v šoku objame in zaželi… nekaj za rojstni dan. Ziher je bilo lepo.  <3 In mi potisne v roke škatlo s pecivom, črni paketek češnjevega čaja in črno torbo. Torbo za kitaro. Si mislim: “Pa kaj jim naj zdaj jz to držim? Pa zakaj je tako težko? Ne, ne, ne. Kaj?!!!!!!!!!! Za mene?!!” In tako sem dobila kitaro. Klasično, prelepo, mojo prvo kitaro.

Večer se je nadaljeval… zanimivo, jedljivo, predvsem pa pitljivo. In zabavno. Vsaj meni je bilo vse zabavno in smešno in smešno in smešno. Imam neke prebliske, za katere sem upala, da so sanje, pa je Maja potem to zanikala.

Ups.

V glavnem. Hvala Maji, Anžetu, Petru, Primožu, Marinu, Matjažu, Sebastianu in Janu. Imam vas radaradarada. To sem vam že v petek / soboto zjutraj povedala, ne? Vsem in vsakemu posebej? Večkrat, pravite? :-$

ne morem nehat razmišljat o tem

o njem

ki ga ni več

in ki ga sploh

nisem dobro poznala

pa me vseeno

žre

žre

in če žre mene

ki sem le vedela zanj

kaj se dogaja z njegovimi bližnjimi

ki so ga imeli najraje

kaj bo na njih pustil ta dogodek

ki jim ga je vzel

premladega

premladega

njegovi mami

njegovemu očiju

njegovi sestri

njegovemu dediju

njegovim prijateljem

njegovim vsem

grdo je, strašno grdo

ko mora iti takole mlad človek

poln veselja in

življenja

življenja

in ne more priti nazaj

nikoli

nikoli

nikoli

nikoli

nikoli

.

.

.

Ja no, če smo pa 31. Grudna.

Letos je bilo eno tako precej… zmuštrano leto. Prva polovica je bila sploh tako zelo v dreku, da se bog usmili. Kot da bi hodila po labirintu in se zmeraj znova vračala tja, od koder sem začela. Kdo si je izmislil puberteto in hormone, kdo?!! Grem takoj do njega in mu potisnem gobec v analo! (To mi je padlo včeraj zvečer na pamet, ko sem Beniju po MSN-ju razlagala, kaj bi naredila onemu Italijanu, ki je zajebaval Zidana takrat v finalu SP. V glavnem, ja, tako boste prepoznali ljudi, ki so si pridobili mojo nenaklonjenost.) Vesel dogodek iz prve polovice bi bil recimo koncert AC/DC-jev v Münchnu, maja. Kakšno vzdušje, skoraj me je razpočilo med vsemi tistimi dolgolasci tam na stadionu. Bilo je tudi nekaj gledališča, rojstni dan (ki se ga več ne spomnim, pa ne zaradi alkohola, ampak zaradi vsakdanjosti), pust, ogromno sprehodov z veliko razmišljanja pa nič domišljenega, kako praznovanje… In veliko zblojenosti, kot pravim. Aja, in Maji sem za 18ko dala sekret papir in seme za solato. In podobno.

Poleti je šlo na bolje. Knjige, poležavanje, kuhanje, sonček, brezskrbnost. Nova maša z enim zelo simpatičnim patrom in župnikom emotom. In Majo, Katjo, Tomažem in Moniko, itak. Ko smo zamudili slikanje, ker smo v KD jedli pecivo in se imeli fajn. In pikniki, koruzni ali obični. Žalska z Marinom, Medotom, Krašijem. Rojstni dnevi. Moravci, jooooj, Moravci z Majo, Katjo, tobogani, nafto, štručkami, samopostrežno, nutello, tisto osamljeno breskvo v hladilniku… Neizpovedljivo. Pa Matejin rojstni dan, točno. Matr, ko smo se ga nažurali! Pa ušesa sem si končno spet preluknjala konec avgusta. In odbojka. Na mivki, travi, asfaltu, vedno s smeha polno skledo. Prepolno! Pa večerni spreodi k Jezusu. In kolesarjenje po tistih zarukanih ovinkih. In krogi tam za šolo. … … …

Potem spet september, šola, sošolci, knjige, omemba mature na vsakem koraku. Od začetka je šlo vredu, sproti, super. Zdaj? Čez dva tedna moram oddati… am… tam nekje okoli 14 poročil za biologijo, pa imam enega celega narejenega. Prvi teden me čakajo 3 testi. Kr neki, ni volje, discipline še nikoli v življenju nisem tako malo. In še nikoli v življenju nisem boje razumela onih, ki se niso mogli spraviti k učenju.

Torej. Bili so padci, hudi. Tudi vzponi, lepi. Bilo je precej težkih dni, pa se jih trudim pozabit. Ker je bilo preveč svetlih, da bi jih dajala v nič. Za naslednje leto pa… Malo se moram spraviti v red. Pa bo. Če bo kdo tole prebral – želim vam sreče. V naslednjem letu, letu za njim in še vseh do samega konca.

*Jap, naslov je spet iz ene pesmi: G&P – Mine leto.

… bom ministrica za koledarje. Uvedla bom:

- obvezen vsakodnevni petek.

- 1. april na 14 dni.

- ostali dnevi bodo 10. ali pa 15. v mesecu.

- prepovedan december.

- 1. maj tu in tam.

Pogajanja o trajanju in ponavljanju pusta še potekajo.