Danes

Zapisano pod: sončki — barbaraa 22:48 dne 27.03.2016

Kaj sem kaj počela danes, na veliko noč 2016? Se zbudila. Preverila na internetu, koliko je v bistvu res ura, ker ta na telefonu pravi, da se prestavi avtomatsko, ampak se malo laže. Odkljukala jutranje opravke. Zajtrkovala potico, ki sem jo spekla včeraj in ki je vsebovala nekje toliko ruma kot piratska ladja. Se skregala z mačko, ki se je odločila počivat v moji omari. Majkemi, da nikol v življenju ne bom imela mačk, ko bom na svojem. Pobrala perilo, dala drugega prat, obesila perilo. Oblekla kratke hlače in šla na avtobus. Na jug otoka, na peščeno plažo. Spit dva litra piva in poklepetat z dvema Slovencema, ki sta se odločila eden prekolesarit, druga pa odpočit na Tenerifih.
Dobila še malo barve.
Na Blablacar, poslušat špansko muziko in se peljat 60 kilometrov ob obali oceana.
In domov, pobrat perilo, dat mačkam in sebi jest.

Lep dan je bil. Komaj čakam naslednje.

  • Share/Bookmark

Paše

Zapisano pod: sončki, življenje — barbaraa 16:20 dne 29.08.2014

Paše. Da se počasi nehaš obtoževat. Da se čustva mal umirijo in spet gledaš objektivneje (objektivneje? objektivejše? bolj objektivno?). Da si postrižeš tričetrt las in se počutiš luštno. Da ti rata presna pita z Majo. Da končno najdeš uro, ki ti je všeč in ne stane 300€. Da se spet počutiš mal koristno, ko enemu razložiš integrale, drugemu pa vektorje. Da gledaš Private Practice vsak dan. Da bereš o razvojni psihologiji, ker te zanima, ne zaradi izpita. Da poletje ni prevroče. Da načrtuješ izlet na Gorenjsko s prijateljicami in morje s sošolci. Da poslušaš Beautiful Day namesto With or Without you.

  • Share/Bookmark

Jebiga.

Zapisano pod: senčke, življenje — barbaraa 18:56 dne 8.08.2014

Eno skor naporno poletje je blo tole do zdaj. Brigada pa šengen pa dež pa skurjen paradajz. Pa pol še te dolge lase kr naprej prat. First world problem.
Jebiga. Ni šlo. Dva tak različna svetova. Njemu sicer ni čist jasno. Mu ni tak problem, da mama tak različne vrednote. Ko se tak različnim stvarem smejema. Mogoč sm preveč analitična, ampak rajš ne pomislim, kak bi to zgledlo, ko bi vse med polizala.
A bi o tem, kk ga pogrešam? On grabn med ustnicama, ki ga ma v obliki zavitga oklepaja. Pa piko za levim očesom. Pa bradico. Pa tistih parkrat, ko se je lepo obril. Pa ko mi ne bo jasno, kk se nikol ne počeše, ampak prsti tak lepo grejo skoz lase. In ko se mu zjutraj ni dalo oči in ust odpret in se je samo smejal skozi zaprta usta. Tak je bil moj najljubši.
Me na momente prime, da bi kr šla do njega. Ne glede na to, kaj mu je pomembno. Pa če je kr v kukluks klanu. Kr je tak znal z menoj. Že od samga začetka.
Sam js res ne morm čez sebe.
In zdaj tak mal taheniram. Je bolš pa spet isto pa spet mal bolš. Sm že vsem bližnjim kolegom povedla, kk je z menoj in sm res mogla dat ven ene stvari, sam preveč težit pa tud ne morm. Pa včasih je treba mal nahranit introverta v sebi. In sploh obdelat stvar na več nivojih, tak ko je rekla M.
Se poskušam držat pametnih besed od D., da ko se enkrat neki odločiš, ne smeš študirat what if, ampak se držat odločenega no matter what.
Pač čas more minat. Jočem ne več, kar je že neki. Mogoč bom počas tud nehala pretiravat s cukrom in se butnala športat.
Jebiga. Ne morjo skoz same rože cvetet. Ker pol jih ne bi cenli.
Alneki.

  • Share/Bookmark

Prvomajske

Zapisano pod: sem ter tje, sončki, življenje — barbaraa 22:39 dne 5.05.2014

Prvi dan.
Zjutri grem z mamo ob precej nekrščanski zgodnji uri do Celja. Čist presenečena, ker mi ni treba Matica metat iz postelje ampak mi pride odpret z brivsko peno po celem obrazu. Kupima žemlje in baterije in križanke in študentsko hrano, zbašema vse v in na nahrbtnika. Grema na banko po keš. Ugotovim, da mam Maticovo bančno. Že pol leta. On pa glih po novo. Vid naju zategnedo Golovca. Tam čakama na domenjeni prevoz (prevoz.org je tzar!), ob precej točni uri priškripa srebrn avto nedeločljive znamke. Naložima en nahrbtnik v kuferan, drugega na ogromni feršterker na zadnjem sedežu, zraven se stlačim še sama, Matic na sprednji sedež in gremo proti Zagrebu. Vozi Matija, komunikativn glasbeni producent z diplomo iz Londona in precej avanturističnim duhom. V Zagrebu grema do železniške, ugotovima, da je vlak do Zadra ful pozno, krenema proti avtobusni. Pri izhodu ujamema bus. Huuuh, za las. Se namestima in presedima tri-in-pol-urno vožnjo do Zadra. Vmes pozabima izstopit v Starigradu. Jebiga, boma šla pa mal po Zadru in pol na bus do Starigrada. Šetama po starem delu mesta, Matic mi kupi sladoled, se slikama zraven morja, pijema kavico, se ozirama na temno nebo nad nama. Grema proti Konzumu, se naslonima na škarpo, da se domenima, kaj boma jedla. “Matic, kje mama pa šotor?” Me pogleda ko Mila iz Petega elementa in se začne tipat po žepih. Kul refleksi! Po slikah ugotovima, da ga v Zadru nisma več mela in grema na avtobusno vprašat, kdaj pride bus z najinim šotorom nazaj. Pokličejo šoferja Markota, šotor je gor, pride jutri. Študirama, kaj bi, grema tja, apartma, ne apartma, tu ostanema blablabla… Na koncu naju ujaga Maslenka (ni ji blo tak ime, pozabla sma, kak se zove in sma ji dala tako ime), teta, ki oddaja sobe pri sebi doma. Mal cenej pridema skoz, ker spima v sobi z dvema Novozelandkama, ki jima je zahinavu kavčsrfer. “Pa znala sam, Mirza pederu!” pove, ko gospa na informacijah potrdi njeno domnevo, da pride bus iz Zagreba šele jutri. Zvečer šetama po plaži, grema na avtobusno na kavo in kakav (najboljši sploh, dejansko ga je znal nardit z velik pene in res toplim mlekom uomajgad!) pridema “domov”, se stuširama, koma zaspima. Js bojda zasmrčim, sam ta Matic se rad laže, tak da ne vem.

Drugi dan.
Se zbudima. Umijema, oblečema, spakirama, grema na plažo. On gre v vodo, js pametno sedim na pomolu. Ga pogrejem, grema na sprehod. In kavo in morske orglje in razgled in jest. Začne deževat, grema na avtobsno po šotor, poslušama Mirzatovo ponudbo, da naju s taksijem zategne do Starigrada za 300 kn, dama Markotu kafe, krenema proti apartmaju. Se preoblečema, preobujema, plačama, pošinfama z Maslenko (pač nasad oliv ma, od tod nickname) o “jebenih skandinavcih, pičkajimmaterna, tu imajo more, a oni bi bazen!”, spijema kavo, grema proti avtobusni. Vmes ugotovima, da sma pozabla torbico pri Maslenki. “Zaka sma midva tak kretenska, ko sma skupi?” Sklenema, da boma probala štopat, če do pol devetih nič ne dobima, pač grema na bus. Štopnema, ustavi najbolj prijazna teta v ne najbolj novem avtu. Se poknema not. Zadi pes. Mali, glih od veterinarja. Pablo. Teta naju zapele do mosta Maslenica. Rdeč, velik, kulski. Spet štopama. Ustavi stric. “I ja sam bio mlad i lud!” Naju pele do Starigrada. Se gre pred vhod Paklenice pozanimat, če bi blo smiselno it gor. Ne bi blo. Naju odloži v privat kempu. Postavima šotor v temi in dežju. Grema spat.

Tretji dan.
Zjutri grema do obale. 10 minut. Rajsko. Nikjer ljudi, mirna čista voda, zadaj pa Velebit. Matic se vrže noter in mu je hitro žal. Js sm spet pametna in ostanem na pomolu. Na poti srečama restavracijo, ki ji je ime Degenija. Grema nazaj do šotora, se spakirama za v gore. Matic ma nahrbtnik, js modre kratke hlače. Plačama vstopnino, se čudima množici ljudi. Mali, vlki, Slovenci, Poljaki, plezajoči, hodeči. Ene brihtne v balerinkah. Na Velebit. Pri tretji koči, ki jo srečama, se ustavima da pomalcama in spijema kavo. In prevedrima, ker je glih začel dež it. Pol grema dol. Še zmeri mal dežja, mal naju premoči. Opazima, kak lepo je. Jebeno lepo. Skale pa kamenje pa skale. Pa potok skoz zraven. Pa čiist ravno odrezane skale. Slikama vse, ampak ne morema delat panoramskih slik in so sicer prekrasne slike krneki proti resničnosti. Mal pred izhodom najdemo eno pot v stran navzgor. Grema gor in se odpre multi-waaaaaaaaaaaau!!-jevski razgled. Morje pa obala pa gora pa nevihtni oblak s strelami tam mal stran. Sedima, gledama. Pojema kulen, paradajz in kruh do konca. Spet sedima. In gledama. In gledama. Na poti dol vidima kačo. Fakin kačo, mene je skor kap!! Pridema v kemp, se preoblečema in to, grema v trgovino. Pa na pomol na obalo. Vidima mrtve skate in mrtve morske pajke in školjke. Mi seže Matic v mrzlo mrzlo vodo po eno in jo shranim. In stojima tam, z vrečko kruha in gledam po tem mirnem hrvaškem morju in Paklenici in sm grozno brezvezna, ker mi gre kr na jok ob vsej lepoti vode in zahajajoče zvezde in ogromnega kupa kamenja. Pa vsem tem, kar mama z Maticom, ker – naivna al ne, baš me boli – še nikol mi ni dal noben vedet, da me ma tak rad in me tak ceni. In zej mi gre spet skor mal na jok, ker mam js tud njega grozno rada, ampak sm tak štorasta pri izražanju tega.
Pol sma šla pa v kamp in spat.

Četrti dan.
Dodobra obhodima Starigrad. Matic bos, js v porisanih startarkah. Seveda naju spet dobi dež. Mokra in pridema v kamp, se preoblečema. Grema v trgovino. Si nardima za jest. Govejo juho iz vrečke in pol kile korenja not. Pa hrenovke na čebuli z arašidi. Zraven pa murkova solata. Ta Pirš miniželodčni skor dihat neha po par žlicah hrenovk. Js si pa na koncu še čokolado odlomim. Ona fora, ko je pri normalnih parih, da fant poje, kar punca ne more. No, pri nama je obratno. Ja pa ka?! Napišema kartice. Ker je prvi maj, nabavima vino Graševino. Belo. In grema zvečer spet gledat zahod in spit vino Graševino iz plastičnih kozarčkov in jest slane arašide zraven. Zvoha naju kužika, ki me najprej s prihuljenim obiskom prestraši, da js prestrašim Matica in njo, sam se pol lepo pomenimo, ko ji ponudima arašide. Do trde teme ostanema na pomolu, slikama morje in nebo in sama sebe, pijema vino Graševino in se mama rada. Pol grema pa spat v šotor.

Peti dan.
Se zbudima, umijema, spakirama, pospravima šotor. Grema jest. Gobovo juho z miljon kisle smetane. Plačama kamp. Gledama sosede, ki se spravlajo plezat. Grema do obale. Se še mal delama norca iz Degenije. Nabiram školjke ko mali otrok.  Ob pol enih krenemo. Škot, ki ni Škot, naju zapelje do Zadra, ker gre itak tja po kolega na letališče. Ob dveh krene avtobus proti Zagrebu. Matic drema, js tud. Pa mal gledam čez okno in mal Matica in sm vesela, da sma se našla in šla na Velebit. Na postajališču kupima paški sir. V Zagrebu grema na kavo in na železniško. Matic kupi karte do Zidanega mosta. Se odpelema do Zidanega mosta. Prestopima, kupima karte do Celja. Pridema v Celje in stopima z vlaka. On s svojim nahrbtnikom, js s svojim. On z mojim srcem, js z njegovim.

  • Share/Bookmark

Na 1462

Zapisano pod: sončki — barbaraa 15:32 dne 21.09.2013

Tema, ker je ura tam nekje 11 zvečer. Tišina, ker je lokacija tam nekje Bogu za hrbtom. V avtu ne tišina, ker smo noter tri punce na poti na Stare stane. Tof tof tof. U šit, tole pa ni vredu, tak to dela ko je gumidefekt. Jebenti, bom tule zapelala, da pogledamo. Sprednja desna. U pizdo no, s temi avti js res nimam sreče!! Ka zaj, bomo menjale, js sm jo že. Odpremo prtljažnik, razkopljemo, gume nikjer. Pa ki je zaj? Ka pa orodje? Nič ni! Ka je to? Eh, trikotnik pa brezrokavnik. Ka pa če je v –ne bom povedla, kje vse smo iskale–. Ja šit no, poklič Melito. Ni signala. Lej guma je tu spodi pršravfana. Ja kk jo bomo pa dol dobile? Ne gre. Še lučke nimam, baterija na telefonu je šla. Scena za grozljivko, žive duše nikjer, prva bajta bogvekje. Ja gremo te mal naprej al pa nazaj, da bo signal. Po neki cajta le dobimo Melito, pride s fanti. Fajn se bomo spoznali ja, idealne razmere so. Pa še lulat me. … Avto čujem! Pride Melita pa še en pa še en, ka js vem, ne poznamo se še. Menjajo gumo, najdemo še mi orodje. Jebiga, zdaj vsaj vemo, kje je. … Gremo na vikend.
Zdravo, zdravo, zdravo. Bernarda, Rajko, Peter, Sabina, Kristijan, Rok, Barbara. Deset nas je, od tega 6 ljudi prvič vidim. Treba je nazdravit, na polne gume! Uooopa! Mi smo zgrešili prvo vikend, smo tam pastirjem vlamlali. Ka ste? Pa ja no, smo že gledli bojler, če bo topla voda. U mater, ka pa so rekli? Ja una teta ni bla vesela, se je neke drla. Če je bla megla! Pa Bernarda je rekla, da bolj na težko gre, sam da naj vztrajamo. Ste pa res vztrajni!
Gremo activity. Ti vleči, daj za 4. Če morš kazat, ne güči! Jebe se Rajkotu, on bo povedo. Šk šk šk sem pa tja. Pa ka je to? Čakalnica. Jebote, v kakih čakalnicah si že ti bil?! A gremo jutr v gobe? Muršička, pij! Ka je to Muršička? Ne kaži, gučiti moraš! Ne kaži! Rajkotu se jebe, on bo pokazal.  Lej ko gre zuni sneg! U matr, pa res. Slikaj! Pa veter piha. Svašta.
Pastirji pravjo, da mormo avte prestavit. Mi je reku un Sam pijanci pa kurbe! Sej vem, kdo si, pijana pa zdrogirana mladinka!
Miugüfd ge si vsdkn ö tnkl. Js te nism čist nič zastopla.
Ka mamo kako kocko? Bo Katja naredla, iz papirčka ti ženska kompaktno igralno kocko naredi. Zaka je pobarvana stran zuni? Ne mormo pik zaj risat. Daj, nariši na sir! In mamo sir za igralne kocke. Eko mladina. Devetnajst. Osemnajst. Šestnajst. Brankec, piješ! A daš v rit? Js dam tam sam ven. Ka si gledala Petelinji zajtrk? Jaz sen ga desetkrat pogledno. V enem dnevi. Nege šans, nege šans! Gajaš, jl? Gajaš, Gajaš. Herman, pij malo. Kalodont, beseda na ik. Aha, bom onga za mano zajebala, more se končat na ka. Ikebanka! To ni beseda. To je beseda! Ka pa je? Roža. Roža v Severni Ameriki. A gremo jutr v gobe?  Ka maš to za ene čike? Če tole stisneš, pokne kroglica in majo okus po mentolu. Kaaa ti lahko poknem? Lej ko nekadilci kadijo. Muršička, pij! Ena, dva, tri, štiri, pet. Zajeeebala, piješ! Ne smeš roke skoz gor držat! Včeri sma s Sabino skor že spale, pa začujema naenkrat od spodi Ivanka, Ivanka, Ivanka rada sanka! Smejale ko budale. Daj najdi ta komad. Ivanka!! Ka je zaj vi porniči? Gremo do jezera. Ja, pa vrečko pa nožek vzemi, za gobe. Kaaa je lepo! Pa idila je. Ka je tamle na nebu NLB? A gremo mal mamile jest?  Js jih vsak dan dva talarja. Kr na žlico. Ja, mamile. Devetnajst. Osemnajst. Šestnajst. Brankec, piješ! Ivanka!! Tekma proti Franciji. Za vsak koš pijemo. Tooo! Uoooopa! Ka pa 7procentne trice, jao jao…
Gremo se enko.  Sabina vrže karto za menjavo barve – Zelena! Branko ma karto za menjavo barve – Pet! Vrže Natka karto za menjavo barve – 2:0! Kids, don’t do drugs.
A ti lahk poknem čik? Pa pržgem? Lej hahahah konhahahaja, ko si čohahahahaha rit ob ograhahaahajo! Bomo narezali lük za gobe. Luotr! Ka je to? Jurček. Luotri na lüku, reči zaj to trikrat hitro. Pa to je Erasmus! 3-men! Bomo Katji črno piko na nos narisali. Ivanka broj tri, ne se hecat!
Devetnajst. Osemnajst. Šestnajst. Brankec, piješ! A te ni blo v šoli, ko ste 17 jemali? Daj polakiraj toti sir, drgač mamo celo mizo črno od pik. Pa kooooooolk mamo mi hrane, smo lahk še dva tedna tu! Ja, sam pijače bo zmankalo. Kok, 45 litrov vina? Pa jeger, tekilo, vodko, orehovc, borovničke? Sam kk nam pa IQ pada. Pravi Tadeja – še en tedn smo tu, pa se lahk gremo zram krav past tjale ven. Devetnajst. Osemnajst. Šestnajst. Pa ka je s tem Brankecom?!! Sam tt Peter mi čist Jernej zgleda. Ka bi bli, če bi mogli izbirat – sluhi al glepi?
Ka je zaj, Löverböy? Ivankaaa!
Daj vprašaj onega, če je za novo leto fraj tota koča.

  • Share/Bookmark

Jaz to, ti tisto, on ono. Vsi srečni.

Zapisano pod: življenje — barbaraa 22:11 dne 21.08.2013

Hudir je, če imaš v teh časih nekapitalističnega duha. Ko se “moraš” gnati za uspehom in si len in brez ambicij, če si strastno ne želiš ferarija / svojega podjetja / Nobelove nagrade. Saj je fino in razumljivo, da smo si različni in HVALA BOGU, da imamo zagrizene ljudi, ki delajo mostove in zdravijo bolezni in raziskujejo vesolje. Ampak je res kar hudir, če imaš želje zastavljene malo po svoje, cilji pa niso tako jasni, da bi se dalo natančno razpredat o njih. Ker si malo čuden, če imaš vrednostno lestvico malo obrnjeno in so tiste vrednote, o katerih se tako malomarno govori in so vsem tako “pomembne”, tebi pa RES na vrhu. In se potem počutiš izgubljenega in kao ne veš, kaj bi rad, ker se tvoje želje toliko razlikujejo od želja drugih, da še sam sebe ne upaš jemat resno.
Ali pa se niti ne razlikujejo toliko, le da se ti ne znaš predat.

  • Share/Bookmark

Nimam pojma

Zapisano pod: Hm? — barbaraa 18:22 dne 30.11.2012

Sploh nimam pojma, kaj recimo naredit v nedeljo na volitvah. Na kero stran se postavit v enih pa drugih dilemah o stanju v državi. Komu verjet, koga podpirat, koga met za grdega. Kdo je res kaj slabga naredu, kaj napihujejo in kaj še prikrivajo.
Dans smo meli na faksu prvi dan upora. Po vseh faksih v državi. Na našem faksu smo tisti, ki bi kaj mogli met (predavanja al pa vaje al pa karkol pedagoškega) šli v amfiteater (študentje, profesorji, asistenti pa dekani vseh treh fakultet – pedagoške, filozofske in fakultete za naravoslovje in matematiko). Ni bil ono neki ful štrajk al pa kaj. Pač tam smo bli namest v predavalnicah in predstavli so nam, za ka vse bi bil faks prikrajšan, če bi za tistih 8,5% še zmanjšali financiranje javnega visokega šolstva. Mogli bi odpustit profesorje pa programe ukinat pa nvm ka še vse. Na teh naših faksih so v skladu z manjšimi financami bojda že itak naredli vse, kar so mogli (spremenili programe pa urnike prilagodili pa vse, da bi ja prišparali; koga v penzijo poslali pa to). Pol ko so zaključli, so ponudli še drugim mikrofone, če bi kdo hotu kaj povedat. In je en naš profesor dobro povedal (dal je repliko na komentar dekanice, ko je rekla, da če ne bojo upoštevali zahtev po nezmanjšanju financ, pol bo pa neke sorte štrajk med zimskim izpitnem obdobjem, da se ne bojo mogli izpiti delat, da pa ona ni za to, da se gre na ulice) ko je reku, da bi blo pa bolš it na ceste, da sej se da tud nehuligansko protestirat, da če uni tam v parlamentu delajo v nasprotju s pravili, ki so jih sami postavli, lahk pa mi tud mal grš nastopimo. Pa tak… Da si mormo bit enotni, da ne sme ena smer drugi polen pod noge metat, da smo itak v pizdi vsi, ne sam visoko šolstvo, tud druge veje družbe in da bi mogli it na ceste tud zanje in vsi skup potegnat.
Sploh se spodbujajo vstaje kot vstaje enotnega ljudstva, da se ne delimo na leve pa desne, da niso to politični protesti – politični kot izzvani iz kake stranke al pa proti enemu samemu določenemu, ampak proti vsej slabi politiki in tajkunom, ne sam proti eni strani.
In pol pa berem kake komentarje pod novicami, da kk so visoke šole požrešne, da tam so tk sam profesorji, ko nič ne delajo pa itak se na tti naši univerzah ne mormo o kaki kvaliteti menit, pa študenti ovce pa naivni, če bomo verjeli ttim pogoltnim dekanom pa rektorjem pa profesorjem…
Za nedeljske predsedniške volitve pa tk… Eni pravjo, da je najbolj prav, da se jih bojkotira in da ne gremo nanje; drugi da gremo pa neveljavne glasovnice oddamo; tretji, da ne smemo volit za tistga, ko je mel zdaj priložnost kaj naredit, pa ni nič spremenil… Sam kaaa no, če predsednik v tti naši državi itak nima na nič nobenga vpliva! Js ne gledam na Pahorja pa Türka kot na kandidata za rešitelja stanja pa krize pa nvmkaše, ampak kot na kanditata za predstavitev Slovenije v svetu, kdo je bolj izobražen pa diplomatski pa sposobn itd. In sori, edn se mi je pač zameru in ga ne vidim kot zaupanja vrednega člena kjerkoli, ker mi za razliko od tadrugega ne deluje niti dost samozavestn pa trdn v svojih načelih. Pa nism v zadnjih letih podrobno pa analitično spremlala politike, sam pač tak vtis mam o ttih dveh ljudeh.
Tk bi rada neko jasno stališče zavzela pa vedla res prava dejstva, sam ko dans tkkkk ne morš več vedet, ka je res res in ka je sam podtikanje al pa napihovanje. Medije pa tk mormo vzet z rezervo – v srednjem veku je bla Cerkev tista, ki je manipulirala z ljudstvom, dans so pa mediji.

No, mal sm hotla opisat moj pogled na dogajanje tu dol na sončni strani Triglava. Tak še ni blo in res upam, da smo na pragu česa večjega, enega skupnega in trdnega upora, ker če sm pa v kaj prepričana, sem pa v to, da tak naprej ne more več it.

(Tak izbruh skepticizma sem dobila, da je šla še gramatika v božo mater.)

  • Share/Bookmark

cout << "Naslov";

Zapisano pod: nekategorizirano — barbaraa 19:06 dne 3.06.2012

Učiti se, umiti se, učiti se, umiti se… Brcniti se na sprehod. In vmes en dan skoraj pozabiti jesti, drug dan pa požreti pol hladilnika. In celo shrambo.
Nekako tako izgleda moje življenje zadnje dni in glede na to, da se izpitno obdobje v bistvu šele niti ni prav začelo, sem res v precej nezavidljivem položaju.
Saj ne vem, kaj napisati. Tegale bloga se nisem lotila zato, ker bi imela kakšno pomembno sporočilo za širni svet oz. moje bralce… bralca… nije važno… ampak ker se mi ne da več učiti, Dravo sem si danes že šla pogledat, tudi sobo sem že pospravila, knjiga pa ni tako zelo zanimiva, da je ne bi mogla odložiti. Zato delam nekaj novega te dni – pišem v normalnem jeziku, ne pa v programerskih kodah. Osvežujoče!
No, to je to. Številke in c++ so mi očitno poleg svobode vzeli tudi domišljijo.
Crap.

  • Share/Bookmark

Če malo pomisliš…

Zapisano pod: življenje — barbaraa 19:17 dne 23.02.2012

Merceditas: Ljudje so resnično hudobni.

Fermin: Hudobni ne; butasti, kar sploh ni isto. Hudobija predpostavlja neko moralno odločenost, namen in določeno mišljenje. Butec oziroma tepec pa se ne obremenjuje z razmišljanjem ali premislekom. Deluje nagonsko, kot udomačena zver, prepričan, da opravlja dobra dela, saj ima vedno prav in je ponosen, da zajebava, oprostite besedi, vse tiste, ki se mu zazdijo drugačni od njega, pa naj bo to zaradi barve, vere, jezika, narodnosti, ali pa kot je to v primeru dona Federica, zaradi svojih sprostitvenih navad. Kar manjka na tem svetu, je več resnično hudobnih ljudi in manj volastih zabitežev.

Merceditas: Ne govorite neumnosti. Kar manjka na tem svetu, je nekoliko več krščanskega usmiljenja in malo manj zlobe, saj se ta dežela zdi kot dežela zveri. Vse hodi k maši, našega Jezusa Kristusa pa nima za mar niti Bog.

Fermin: Merceditas, ne vključujmo mašne industrije, ki je del problema in ne rešitve.

(Carlos Ruiz Zafon: Senca vetra)


A ni res? Te malo prisili k temu, da razmisliš o (morebitnih) predsodkih, ki jih gojimo do ene ali druge skupine ljudi. Posebej zdaj, ko se govori o družinskem zakoniku in se nekako čutiš dolžnega opredeliti se, pa tudi če ne greš na referendum. OK, vem, da se pri le-tem ne gre samo za posvajanje v homoseksualnih zvezah, ampak je to nekako le najbolj pereče vprašanje. Ne pravim, da so tisti, ki bodo volili proti, nujno “volasti zabiteži”. Obstajajo tudi ljudje, ki imajo kak drug, premišljen razlog.
(Pa tudi ne mislim, da svetu primanjkuje več resnično hudobnih ljudi, ker so konec koncev (po moje) dosti bolj nevarni od neumnih. Kak Hitler bi verjetno znal biti dober primer. In tudi s krščanskim usmiljenjem ni nič narobe. Krščanstvo je v bistvu ena prav posrečena vera, le preveč in resnično grdo se jo izkorišča za prav gnusne stvari. Jezus je imel vse rad in tudi v imenu vere ni nikomur škodoval.)
No, hočem povedati, da… premislimo.

  • Share/Bookmark

Vsi kartnšpili se ne končajo dobro

Zapisano pod: senčke, življenje — barbaraa 12:53 dne 4.09.2011

Žalostna? Jezna? Obojega malo, itak pa težko ločujem to dvoje, ker vedno pride eno z drugim. Pa razočarana. Ker bi naj bili ljudje najvišje razvita bitja z razumom in to. Vendar se mi spet kaže ta “pamet” v najslabši luči, ker znajo nekateri ljudje probleme (ki na začetku to sploh niso bili) reševati samo s prepirom.

Stvar je taka. Sem človek, ki hoče imeti stvari razčiščene. Ni mi problem se vsesti dol, pogledati človeka v oči in vreči karte na mizo. Ne, da mi ni problem, to je v bistvu edini način, na katerega znam delati. Povedati, kar me moti in kar mi je všeč. Normalno, da pričakujem tudi od drugih, da bodo iskreni z menoj. Pa ne urejam tega nesramno, s kolovratenjem z očmi in neprimerno jakostjo, vseeno pa jasno, brez zavijanja v celofan in podobne aranžerske prispodobe, ker se na ta način vse prevečkrat izgubi bistvo. Navadno tu nastopi problem, ker ljudje tega niso navajeni in vzamejo mojo kritiko/opombo/predlog kot napad in se začnejo braniti s svojimi fizičnimi sposobnostmi, kot so povišan glas, široko odprte veke in bruhanje. Nesmislov. Na plano pride dolgo zadrževana igralska strast in začnejo se dramatični prizori iz filmov, ki vključujejo vreščanje s pokritimi ušesi, teatralno loputanje z vrati in podobne prvine. Ker je izgleda težko absorbirati, kar imam za povedati in o tem razmisliti. Pa ni neka umetnost, prisežem! Lahko se z mano strinjaš ali pa ne. V prvem primeru sprejmeš kritiko kot dobronamerno in skušaš stvar popraviti. V drugem primeru pa poveš, zakaj se ne strinjaš. Spet je poteza na meni – da premislim, če sem sama narobe razmišljala. Itd. Dokler ne prideva do smiselnega zaključka; če sva oba pametna, je neizbežen.

Če pa me začneš že v startu gristi in praskati, se pa navadno zmedem. Ne prenesem krivega obtoževanja, ker sem zapravila prekleto veliko časa za razmišljanje o sebi in nivoju razumevanja, na katerem sem, zato so moje izjave in dejanja skrbno premišljeni. Delam napake, normalno, ampak če sem opozorjena s konstruktivno kritiko, jo hvaležno sprejmem. Ko pa sem napadena, se poskusim normalno pogovoriti; če pa to še vedno ne gre in je napad vedno bolj absurden, butnem na silo (ker pretepa ne smeš začeti, vrniti je pa treba!) in potem prideva do točke, od koder ni vrnitve nazaj. Pospravim karte, vstanem in grem.

  • Share/Bookmark