Mine leto…
Ja no, če smo pa 31. Grudna.
Letos je bilo eno tako precej… zmuštrano leto. Prva polovica je bila sploh tako zelo v dreku, da se bog usmili. Kot da bi hodila po labirintu in se zmeraj znova vračala tja, od koder sem začela. Kdo si je izmislil puberteto in hormone, kdo?!! Grem takoj do njega in mu potisnem gobec v analo! (To mi je padlo včeraj zvečer na pamet, ko sem Beniju po MSN-ju razlagala, kaj bi naredila onemu Italijanu, ki je zajebaval Zidana takrat v finalu SP. V glavnem, ja, tako boste prepoznali ljudi, ki so si pridobili mojo nenaklonjenost.) Vesel dogodek iz prve polovice bi bil recimo koncert AC/DC-jev v Münchnu, maja. Kakšno vzdušje, skoraj me je razpočilo med vsemi tistimi dolgolasci tam na stadionu.
Bilo je tudi nekaj gledališča, rojstni dan (ki se ga več ne spomnim, pa ne zaradi alkohola, ampak zaradi vsakdanjosti), pust, ogromno sprehodov z veliko razmišljanja pa nič domišljenega, kako praznovanje… In veliko zblojenosti, kot pravim. Aja, in Maji sem za 18ko dala sekret papir in seme za solato. In podobno.
Poleti je šlo na bolje. Knjige, poležavanje, kuhanje, sonček, brezskrbnost. Nova maša z enim zelo simpatičnim patrom in župnikom emotom. In Majo, Katjo, Tomažem in Moniko, itak. Ko smo zamudili slikanje, ker smo v KD jedli pecivo in se imeli fajn. In pikniki, koruzni ali obični. Žalska z Marinom, Medotom, Krašijem. Rojstni dnevi. Moravci, jooooj, Moravci z Majo, Katjo, tobogani, nafto, štručkami, samopostrežno, nutello, tisto osamljeno breskvo v hladilniku… Neizpovedljivo.
Pa Matejin rojstni dan, točno. Matr, ko smo se ga nažurali! Pa ušesa sem si končno spet preluknjala konec avgusta. In odbojka. Na mivki, travi, asfaltu, vedno s smeha polno skledo. Prepolno! Pa večerni spreodi k Jezusu. In kolesarjenje po tistih zarukanih ovinkih. In krogi tam za šolo. … … …
Potem spet september, šola, sošolci, knjige, omemba mature na vsakem koraku. Od začetka je šlo vredu, sproti, super. Zdaj? Čez dva tedna moram oddati… am… tam nekje okoli 14 poročil za biologijo, pa imam enega celega narejenega. Prvi teden me čakajo 3 testi. Kr neki, ni volje, discipline še nikoli v življenju nisem tako malo. In še nikoli v življenju nisem boje razumela onih, ki se niso mogli spraviti k učenju.
Torej. Bili so padci, hudi. Tudi vzponi, lepi. Bilo je precej težkih dni, pa se jih trudim pozabit. Ker je bilo preveč svetlih, da bi jih dajala v nič. Za naslednje leto pa… Malo se moram spraviti v red. Pa bo. Če bo kdo tole prebral - želim vam sreče. V naslednjem letu, letu za njim in še vseh do samega konca.
*Jap, naslov je spet iz ene pesmi: G&P - Mine leto.






